Odklepanje moči inozitola – PCOS (sindrom policističnih jajčnikov)

PCOS je značilna kombinacija simptomov, vključno z nerednim menstrualnim ciklom, čezmerno poraščenostjo, aknami ter povečanjem telesne mase in inzulinsko rezistenco. Študije ugotavljajo, da imajo PCOS-ovke kar štirikrat večje tveganje za razvoj sladkorne bolezni v primerjavi z zdravimi ženskami. Vendar pa obstaja žarek upanja v obliki inozitola – naravna spojina, ki se je izkazala kot močan zaveznik pri obvladovanju simptomov PCOS. Tako se bomo v tem prispevku poglobili v inozitol in raziskali njegov potencial kot prebojna podpora PCOS.

Preberi, kako lahko izkoristiš moč inozitola pri obvladovanju PCOS ⬇️

  1. Kaj sploh je inozitol?
  2. Mio-inozitol ali D-kiro-inozitol?
  3. Vloga inozitola pri PCOS
  4. Kako vem, kateri inozitol izbrati?

Kaj sploh je inozitol?

Inozitol (tudi inositol) je naravna spojina, ki ima zelo pomembno vlogo pri uravnavanju inzulina v našem telesu, predvsem pri PCOS-ovkah. Kemijsko gledano inozitol spada med vitamine. Čeprav je zelo podoben molekuli glukoze, ga ne moremo šteti kot pravo hranilo, saj ga naše telo lahko sintetizira samo. Predstavljamo si ga lahko kot nekakšno sladkorju podobno snov, ki jo naše telo lahko proizvaja samo, vendar ne v zadostnih količinah, dobimo pa jo lahko tudi iz nekaterih živil, kot so stročnice in sadje [1].

V našem telesu se inozitol pretvori v fosfatidil-mio-inozitol, ki deluje kot prenašalec inzulina in drugih hormonov, kot sta FSH (folikel stimulirajoči hormon) in TSH (tiroidni stimulirajoči hormon). Tako nam lahko pomaga pri procesu prenašanja pomembnih signalov znotraj naših celic [1].

Obstaja 9 različnih oblik inozitola, vendar sta med temi najpomembnejši dve obliki, ki sta bili raziskani v zvezi s PCOS: mio-inozitol in D-kiro-inozitol.

Mio-inozitol ali D-kiro-inozitol?

Mio-inozitol in D-kiro-inozitol delujeta kot sekundarna prenašalca inzulina in posredujeta pri različnih učinkih inzulina. Imata skoraj enako kemično strukturo, vendar se razlikujeta po položaju hidroksilne skupine. Naše telo lahko po potrebi pretvori mio-inozitol v D-kiro-inozitol [1].

Mio-inozitol se pretvori v inzulinski prenašalec, imenovan MI-IPG, ki sodeluje pri celičnem privzemu glukoze. D-kiro-inozitol pa se pretvori v DCI-IPG, ki je primarno vključen v sintezo glikogena. Prav tako so na ravni jajčnikov odkrili, da mio-inozitol pomaga pri uravnavanju privzema glukoze in signaliziranja FSH, medtem ko je D-kiro-inozitol vključen v sintezo glikogena in androgenov (moški hormon), ki jih posreduje inzulin. Tako oba prispevata k različnim vidikom delovanja jajčnikov in uravnavanja hormonov [2].

Vloga inozitola pri PCOS

Študije poročajo, da sta tako mio-inozitol kot D-kiro-inozitol pomembna za pravilno delovanje inzulina. Pomagata inzulinskim receptorjem v naših celicah, da se aktivirajo in sprožijo vrsto dogodkov, ki nadzorujejo, kako naše telo porablja sladkor (glukozo). Ta proces vključuje različne molekule in beljakovine, ki morajo sodelovati, da zagotovijo, da se glukoza prenaša v naše celice za potrebno energijo.

To je kot neko skupinsko delo, ki inzulinu omogoča, da učinkovito opravi svoje delo. Omeniti moramo tudi, da je ta proces zelo zapleten, toda prisotnost mio-inozitola in D-kiro-inozitola v naših celicah, skupaj z zdravo prehrano in pravilno pretvorbo mio-inozitola v D-kiro-inozitol, je pomembna za pravilno uporabo glukoze in njeno shranjevanje v energijo [2].

Klinične študije so pokazale, da je D-kiro-inozitol učinkovit pri izboljšanju občutljivosti na inzulin, znižanju ravni testosterona in povečanju pogostosti ovulacije pri PCOS-ovkah. Prav tako so ugotovili, da dodajanje mio-inozitola poveča uspeh umetne oploditve (IVF) ter izboljša ovulacijo in kakovost jajčnih celic pri PCOS-ovkah [1].

V klinični študiji leta 2019, so primerjali učinkovitost različnih razmerij med mio-inozitolom in D-kiro-inozitolom pri PCOS-ovkah. 56 PCOS-ovk je bilo zdravljenih z različnimi razmerji 3 mesece. Rezultati so pokazali, da je bilo razmerje 40:1 mio-inozitol : D-kiro-inozitol najučinkovitejše pri uravnavanju ovulacije in normalizaciji različnih parametrov, ko so progesteron, LH (luteinizirajoči hormon), SHBG (spolni hormon vezoč globulin), estradiol in testosteron. Te izboljšave pripisujejo povečani biološki dostopnosti sekundarnega prenašalca inzulina. Ugotovili so tudi, da so bila druga razmerja manj učinkovita, in ko se je koncentracija D-kiro-inozitola povečala, se je učinek zmanjšal [2].

Stranski učinki inozitola

Na splošno velja, da je inozitol varen za uporabo za večino posameznikov, če ga uživamo v priporočenih odmerkih. Vendar pa vedno obstaja možnost nezaželenih stranskih učinkov, čeprav so običajno blagi.

Nekateri možni stranski učinki inozitola vključujejo prebavne težave, glavobol, alergijske reakcije. Omeniti moramo, da so stranski učinki na splošno minimalni in ga večinoma vsi dobro prenašajo. Vseeno pa se je priporočljivo posvetovati s prehranskim strokovnjakom ali zdravnikom, ki vam zagotovi prilagojene nasvete in smernice glede na vaše stanje.

Kako vem, kateri inozitol izbrati?

Pri izbiri prehranskega dopolnila z inozitolom je pomembno, da izbereš kvalitetno, 100 % čisto prehransko dopolnilo. Za ženske, ki se redno gibljejo, gradijo mišično maso in niso prekomerno težke, se priporoča Mio-inozitol. Ta je izmed vseh inozitolov tudi najbolje raziskan. Za ženske, ki imajo prekomerno telesno težo ali so večinoma sedentarne pa se priporoča kombinacija mio-inozitola in D-kiro-inozitola v razmerju 40:1.

Veliko dopolnil na trgu vsebuje naključne in brez terapevtskih podlag izbrane kombinacije in razmerja inozitola. Dokazano je, da je povečanje koncentracije D-kiro-inozitola lahko povzroči izgubo njegovih koristnih učinkov in lahko negativno vpliva na absorpcijo mio-inozitola v črevesju. 

Viri

  1. Genazzani A. D. (2016). Inositol as putative integrative treatment for PCOS. Reproductive biomedicine online, 33(6), 770–780. https://doi.org/10.1016/j.rbmo.2016.08.024
  2. Roseff, S., & Montenegro, M. (2020). Inositol Treatment for PCOS Should Be Science-Based and Not Arbitrary. International journal of endocrinology, 2020, 6461254. https://doi.org/10.1155/2020/6461254